Škratki v gozdu Martuljku

V maju smo se Škratki skupaj s skupino Ptički za tri dni odpravili v Gozd Martuljek. Čeprav nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, smo se neizmerno veselili novih dogodivščin, ki so čakale na nas. Program je bil res pester. Že prvi dan so nas obiskali gorski reševalci in nas seznanili z varnim obnašanjem v gorah. Nato pa smo si napravili še prave planinske kape. Točno take, kot jo ima Kekec.

Po zabavnem dnevu in dobri večerji je sledilo še petje pesmi ob tabornem ognju. Kljub ubranemu petju pa smo si morali kmalu priznati, da je bil dan naporen in da postelje že čakajo na nas.

V nov dan smo se zbudili spočiti in željni novih prigod. Komaj smo čakali, da nam vzgojiteljice povedo, kaj vse nas še čaka. Po zajtrku smo se prelevili v prave male raziskovalce in kot za šalo opravili z vsemi nalogami na orientacijskem pohodu.

Ker smo vedeli, da je pred nami še kar nekaj zabavnih, a zahtevnih nalog, smo si odpočili na napihljivem gradu in se podkrepili s palačinkami. Ko smo se dodobra najedli, smo se preizkusili še kot gradbeniki. S skupnimi močmi smo sestavili pravo leseno hišo in jo tudi okrasili.

Ker pa smo že veliki in se počasi odpravljamo v šolo, smo se morali naučiti tudi nekaj cestno-prometnih predpisov. Ugotovili smo, da bomo nekateri odlični vozniki, ko odrastemo. In če so vzgojiteljice menile, da nam počasi že primanjkuje energije, so se hudo zmotile. Zvečer smo šele zaživeli. Gospod Tomaž, ki nam je tudi sicer zasnoval program, nam je pripravil super koncert in nas še pred spanjem zvabil na plesišče.

Zadnji dan je sledil izlet v Kekčevo deželo. Nekoliko prestrašeni zaradi Bedanca smo vseeno pogumno zakorakali v čarobni gozd in se srečali z vsemi pravljičnimi osebami, ki so popestrile naš pohod. Teta Pehta pa nam je na koncu celo pripravila malico, da smo se lažje odpravili nazaj proti hotelu. Po kosilu je sledil odhod v Ljubljano. Čeprav smo se imeli lepo, smo vseeno komaj čakali, da ponovno stečemo v objem naših staršev.